Judo vrtec – Spoznavajmo svoje telo

Najmlajši člani, ki vstopijo v naš program vseživljenjske vadbe, štejejo komaj tri leta. Marsikateremu otroku to pomeni prvi stik z organizirano vadbo. Proces vadbe vključuje številne socialne interakcije z vrstniki, učitelji in tudi s starši, ki pri tej starosti otrok pogosto spremljajo treninge. Predšolske otroke navajamo med rednim procesom vadbe na skupinsko delo in učenje ter jih z usmerjeno vadbo vzpodbujamo k spoznavanju telesa skozi gibanje.

 

Program Judo vrtec se mi zdi zelo v redu. Otroci so v enem letu izredno napredovali. Trenerji so profesionalni, otroke učijo poleg juda tudi “reda”, kar mi je zelo všeč. Hkrati pa jih imajo otroci zelo radi. Moj otrok zelo rad hodi na judo in ni še niti enkrat izostal od vadbe. Postal je veliko bolj spreten in gibčen.

Damjan, oče 5-letnega Patrika

 

Predšolskim otrokom ni težko na treningih ponavljati podobnih gibov, ki jih popestrimo z izvedbo v spreminjajočih se okoliščinah. Skozi progresivno stopnjevanje kompleksnosti vaj otroci razvijajo koordinacijo, pozornost, vztrajnost in se učijo delovati znotraj skupine. Tako se uresniči načelo vzajemnega sodelovanja za skupno dobro. Otroci si med seboj pomagajo pri učenju gibalnih spretnosti. Tako se skupaj veselijo ob naučenem, drug drugega vzpodbujajo ter z odprtimi očmi in nasmehom mahajo staršem na drugi strani telovadnice.

 

Krasne vaje, primerne otrokovi starosti, a vseeno dovolj zahtevne (izzivalne), da nenehno spodbujajo in zvišujejo otrokove zmožnosti. Otroci v trenerjih vidijo avtoriteto in hkrati nekoga, s komer se lahko nasmejijo. Za zdaj opažam, da sin počasi bolje obvladuje svoje telo. Veseli me tudi to, da z veseljem obiskuje urice juda.

Sara, mamica 4-letnega Iana

 

Dober telesni nadzor in pravilna tehnika padanja bi lahko bila pogoja za otrokov uravnovešen razvoj. Otrok, ki se ne boji bolečine pri padcu in zna reagirati v nepredvidljivi situaciji, se lahko nemoteno telesno razvija. Slišal sem številne zgodbe otrok in staršev, ki so navdušeno razlagali, kako jim je judo “rešil življenje”. Ne bom pozabil, kako je na eni od ljubljanskih osnovnih šol, na katerih sem delal, k meni pritekla drugošolka Lucija. S skrajnim navdušenjem in odprtimi očmi je dejala: “Učitelj, judo mi je rešil življenje!”. Seveda zgodba ni bila tako šokantna, saj je pri igri z žogo le nerodno doskočila nanjo in padla. A vendar se je obvarovala s pravilno tehniko padanja. Zavedanje, da se zna tudi v nenadzorovani situaciji obvarovati pred poškodbo, je bilo za šolarko pravo razodetje. Podobno se odzovejo tudi starši, kadar vidijo, da se njihovi otroci kot mačke ujamejo in si zaščitijo glavo.

Posted in Delovanje kluba.