Judo – Športna pravila in tehnike

Judo se je kot relativno mlad šport prvič pojavil na olimpijskih igrah v Tokyu leta 1964. Takrat se je olimpijskih iger udeležilo 72 tekmovalcev iz 27 držav. Na zadnjih olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu se je tekmovanja udeležilo 387 športnikov iz kar 135 držav. Podatek, da je vsako od sedmih ženskih kategorij osvojila tekmovalka iz različne države, kaže na res močno konkurenco. Ena od dobitnic zlate kolajne je bila tudi Urška Žolnir, ki je s tem tudi prva Slovenka z olimpijsko zlato kolajno.

Neprestano spremljanje in prilagajanje nasprotnikovim slabostim zagotavljajo dinamičen razvoj judo tehnik in stalno spreminjanje športa in veščine. Raznovrstne nove metode uporabe tehnike temeljijo na številnih različicah borilnega prijema, gibanja in položaja. Zaradi prej naštetega se tehnike spreminjajo kljub temu, da so osnovna načela rušenja ravnotežja in uporabe sile enaka kakor pred stoletji.

Danes športna pravila omogočajo zaključek borbe na naslednje načine:

  • Met nasprotnika z zadostno hitrostjo, močjo in nadzorom pretežno na hrbet.
  • Nadzor nasprotnika v prijemu 20 sekund.
  • Zaključek borbe z davljenjem ali vzvodom na komolec.
Atraktivni meti kot glavna značilnost juda

V zadnjih letih se z namenom popularizacije športa in povečevanju atraktivnosti športa dogajajo številne spremembe. Mednarodna judo zveza (IJF) si želi na ta način ohraniti tradicionalne tehnike in spodbujati dinamično borbo z veliko akcije. Danes so prepovedane tehnike metov, ki uporabljajo prijem izpod pasu. S prilagoditvami pravil želijo povečati objektivnost pri dodeljevanju tehničnih točk.

Da bi sodnik met proglasil za ippon kar pomeni zmago, mora met biti izveden tako, da nasprotnik pade na hrbet z znatno silo in hitrostjo.

Kljub omejitvam tekmovalnih pravil, na treningih še vedno učimo tudi tehnike prijema pod pasom. S takšno metodologijo učenja se naši člani izpopolnjujejo tako v judu kakor v sorodnem športu brazilskem jiu-jitsu. Poleg tega so pa tehnike metov in prehoda v parter ter ohranjanje ravnotežja ključnega pomena v goloroki borbi.

Eksploziven in hiter prehod v parterno borbo

Če met ne zadostuje vsem zgoraj navedenim pogojem, se borba nadaljuje v parterju. Parterna borba je borba, ki poteka na tleh. Do takšnega načina borbe lahko pride tako po uspešnem kakor neuspešnem napadu. Tekmovalci skušajo spretno preiti v dominanten položaj nadzora nasprotnika na hrbtu. Neredko pa se borba zaključi tudi z davljenjem ali vzvodom na komolcu.

Sodnik proglasi ippon v naslednjih primerih:

  • ko nasprotnik preda zaradi davljenja ali napada na komolec,
  • če nasprotnik pade v nezavest kot posledica davljenja,
  • ko nasprotnika držimo 20 sekund v končnem prijemu.

Judo ima zaradi svojih športnih pravil nekatere specifične položaje, ki jih tekmovalci specializirajo. Najpogostejši so napadi na nasprotnika, ki je v “želvi”. Položaj želve imenujemo, ko tekmovalec sloni na kolenih in komolcih ter je s hrbtom obrnjen proti nasprotniku. Do takšnega položaja ponavadi pride po neuspelem napadu. Takšna taktika je uporabna na tekmovanjih, ker sodnik kmalu ustavi parterno borbo, če ni viden razvoj borbe v boljši položaj.

Kadar se juda učimo rekreativno posvečamo več pozornosti borbi kjer nasprotniku ne obračamo hrbta. Stremimo k stalnemu pritisku in nadzoru nasprotnika in iskanju situacije za zaključek borbe z vzvodom ali davljenjem. Pri rekreativni vadbi smo parterno borbo prilagodili pravilom brazilskega jiu-jitsa.

Posted in Borilni šport, Judo.