Brazilski jiu-jitsu – Športna pravila in tehnike

Največji vzpon Brazilskega jiu-jitsa je nastopil v devedesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se na ameriškem turnirju UFC pomerili borci iz različnih borilnih veščin. V treh zaporednih turnirjih je zmagal predstavnik Brazilskega jiu-jitsa Royce Gracie. Na Japonskem se je v tem obdobju uspešno udeleževal turnirjev njegov brat Rickson Gracie. Leta 1994 je Carlos Gracie jr. ustanovil Mednarodno zvezo brazilskega jiu-jitsa – IBJJF. Takrat so sicer potekala številna tekmovanja, vendar so bila predvsem na lokalni ravni in med različnimi šolami. Z ustanovitvijo mednarodne zveze so omogočili tekmovanja na mednarodni ravni. Leta 1996 je bilo pod okriljem IBJJF organizirano prvo svetovno prvenstvo.

Danes je Brazilski jiu-jitsu še vedno na stopnji, ko se skuša uveljaviti kot mednarodno priznan šport. Kljub svoji popularnosti med ljubitelji borilnih športov vrhunski šport še vedno ni dovolj razvit, da bi se v organizacijskem smislu primerjal s sorodnimi olimpijskimi borilnimi športi. Številne organizacije skušajo uveljavljati svoja pravila in tekmovalni sistem. Danes so najbolj uveljavljene organizacije IBBJF, UAEJJF in JJIF. Ker je sistem borbe zelo učinkovit in metode treninga omogočajo kontrolirano borbo z redkimi poškodbami, postaja Brazilski jiu-jitsu ali Ju-jitsu newaza najpriljubljenejši borilni šport odraslih.

Z nadzorom nasprotnika do zmage

Glavni in edini cilj borbe po pravilih BJJ je zaključek nasprotnika z vzvodnim prijemom na večje telesne sklepe ali davljenje. Da bi prišli do možnosti vzpostavitve zaključnega prijema, je potrebno razumeti borilna načela in prepoznati značilne borilne položaje. Ker večina borbe poteka v parterju, je tudi pri treningu največji poudarek prav na tem delu borbe. Zaradi preprečevanja nepotrebnih poškodb so prepovedani vzvodi na hrbtenico ter zaključni prijemi z rotacijo kolena.

BJJ kakor judo temelji na načelu največje učinkovitosti, zato ja za jiu-jitsu značilno tekoče gibanje in prehodi med tehnikami. Nasprotniku in njegovim značilnostim se prilagajamo in slabosti izkoriščamo v svoj prid. Naučimo se kako usmeriti zadostno energijo v točko kjer je nasprotnik najšibkejši in na ta način lahko premagamo tudi telesno veliko močnejšega. Če napademo roko močnejšega le s svojo roko, bomo izgubili. Ko pa uporabimo primerno tehniko in proti njegovi roki uporabimo silo celotnega telesa, potem se nam možnosti zmage v veliki meri povečajo.

Kimona kot koristen pripomoček

BJJ je šport, ki ga treniramo z uporabo kimone. Kimono nam koristi pri vzpostavljanju prijema in boljšemu nadzoru. Zato je priporočljivo, da začetniki najprej usvojijo osnove borbe s kimono. Ko so tehnike usvojene in poznamo načela rušenja ravnotežja in nadzora, lahko začnemo raziskovati prijeme nasprotnika brez kimone. Za to uporabljamo telesne značilnosti človeka in iščemo primerne opore, da izkoristimo ročico vzvoda za uporabo kar največje sile.

Pri specifičnem treningu za jiu-jitsu tekmovanja se pogosto zapostavijo taktika in tehnične prvine borbe stoje. Kot klub, ki temeljimo na filozofiji judo borbe, vzpodbujamo člane k učenju in spoznavanju tehnično-taktičnih lastnosti borbe, ki vodi do dominantnega položaja nad nasprotnikom že od prvega prijema v stoječi borbi. Kot športa sta judo in jiu-jitsu komplementarna. Prvi se osredotoča na nadzor nasprotnika in doseganje meta iz borbe stoje, drugi pa na učinkovit zaključek nasprotnika z uporabo vzvodov na telesne sklepe in davljenj.

Stoječa borba v judu in jiu-jitsu se razlikuje predvsem v tem, da pri judu iščemo ippon oz. kontroliran met na hrbet. Pri jiu-jitsu pa nam met služi kakor učinkovit prehod v parter. Kot smo že omenili v članku o judu, se po metu judoisti pogosto znajdejo v položaju želve s hrbtom proti nasprotniku. Tipičen položaj po uspešnem metu v jiu-jitsu je položaj garda. To je položaj, ko nasprotnika, ki nas je vrgel kontroliramo iz spodnjega položaja z rokami in nogami.

Posted in BJJ, Borilni šport.