S sodelovanjem do zmage – prvi stik z vadbo juda

Čeprav so začetki pogosto povezani s pomladjo, je za predšolske otroke in mlajše šolarje ravno jesen obdobje novih poznanstev in spoznanj. Medtem ko se starši ukvarjajo z organizacijo časa za nove dejavnosti otrok, športni delavci iščemo metode, s katerimi bomo kakovostno vplivali na čutno-gibalni razvoj otrok. Na izbrane metode trenerjev Judo kluba Krško večinoma vpliva klubska politika, ki je usmerjena v dolgoročni razvoj športnika. Poudarek na razvoju gibalnih in umskih sposobnosti skozi daljše obdobje ima prednost pred zgodnjim doseganjem tekmovalnih rezultatov.

V enem od člankov (Zakaj je judo odličen šport za otroke?) sem na prvo mesto seznama uvrstil skupinsko delo in pozitivno socialno interakcijo. Pristop in metode, ki so namenjeni dosegi tega cilja, se razlikujejo glede na starost otrok v skupini in osebnostne lastnosti posameznikov. Prvi stik otroka z našimi programi lahko glede na zunanje reakcije razdelim v tri skupine:

  • negotovost,
  • radovednost,
  • navdušenje.

Vsaka od teh skupin otrok ima različna pričakovanja in potrebuje drugačen pristop. Za učitelja je največji izziv pridobiti zaupanje in pozornost otrok. Negotovi otroci potrebujejo počasno stopnjevanje izzivov, saj predstavljajo zanje nepoznana pravila ali pa samo gibanje veliko miselno oviro. Če so postavljeni pred prezahteven izziv, “zmzrnejo” in v igri ne želijo več sodelovati. Radovedni otroci pa, ravno nasprotno, potrebujejo vedno zahtevnejše izzive. Ponavljanje preveč preprostih in dobro znanih vzorcev gibanja jih dolgočasi. Vedno si želijo kaj novega.Navdušen otrok začne takoj tekati po telovadnici in mora prijeti vsak rekvizit, ki ga vidi. Avtoriteta in vodena igra mu ni preveč všeč. Najraje si izzive postavlja sam.

Predšolski otroci se navadno na judo-vrtcu prvič srečajo z vodeno vadbo. Nova izkušnja je lahko zanje stresna, predvsem pa je drugačna od vseh pedagoško-vzgojnih izkušenj doslej. Čim mlajši je otrok, bolj so v proces vadbe vključeni starši. S pogovorom pripravijo otroka na to, kaj lahko od treninga pričakuje. Zato je pomembno, da gibalne vaje, ki jih spoznavajo na treningu, vadijo tudi doma s starši. Seveda to ni podobno treningu, temveč bolj na primer igri vlog. Včasih spodbujam starše, da na začetku tudi sami sodelujejo med treningom. Tako se negotovi otroci lažje navadijo na skupino. Predlagam jim tudi, da pridejo malo prej na trening, ko je telovadnica še prazna. Nekateri se ob strani igrajo s svojim otrokom, ko poteka trening, drugi pa radi opazujejo, dokler se ne odločijo vključiti v skupino.

Pri mlajših šolarjih starši več nimajo motivacijske vloge. Za učitelja je najpomembneje vzpostaviti disciplino treninga. Z ustrezno disciplino lahko otroci nemoteno osvajajo gibalne spretnosti, ki so za otroka največja nagrada. Z zavedanjem o tem in z redno vadbo pa sledijo še dobri rezultati. Moj nasvet staršem je:

Če otrok večinoma prihaja s treningov zadovoljen, potem je vredno vztrajati in požreti tudi kakšno solzo ob začetku treninga.

Spomnim se fanta, ki je ob prehodu iz judo-vrtca v malo šolo juda skoraj tri mesece prihajal na treninge ves solzen. Bil je najmlajši v skupini in se ni dobro počutil med starejšimi vrstniki. S treningov pa se je vedno odpravil dobre volje. Starši so vztrajali in ga redno vozili na treninge. Tri leta pozneje je ta fant še s petimi iz svoje generacije prestopil v judo šolo. Treningov in tekmovanj se redno udeležuje. Najpomembnejše pa je, da postaja judoist in sprejema etične vrednote, ki jih s športom in spoznavanjem borilnih veščin prenašamo prihodnjim generacijam.

 

Posted in Delovanje kluba.